Nabor zavezancev za trajnostno poročanje za leto 2024 je po novem širši, prav tako obseg in vsebina informacij, o katerih je treba poročati. Družbe morajo slediti predpisani obliki, poročilo pa mora biti pripravljeno v skladu z Zakonom o revidiranju, so pojasnili na konferenci za trajnostno poročanje, ki jo je v začetku februarja organiziral Slovenski inštitut za revizijo. Predstavnica revizorjev pa je razložila, katere so najpogostejše in najpomembnejše slabosti trajnostnih poročil, ki so se pokazale v praksi evropskih držav.
5. 1. 2023 je začela veljati direktiva 2022/2464/EU glede poročanja družb o trajnostnosti (CSRD), ki natančneje opredeljuje in razširja poročanje družb glede ESG dejavnikov (okoljski, družbeni in upravljavski dejavniki) in je del širšega evropskega zelenega dogovora (European Green Deal), katerega cilj je doseči podnebno nevtralnost EU do leta 2050. Direktiva zagotavlja, da bodo imeli investitorji in drugi deležniki dostop do informacij, ki jih potrebujejo za oceno vpliva družb na ljudi in okolje, lahko pa bodo tudi ocenili finančna tveganja in priložnosti, ki izhajajo iz podnebnih sprememb in drugih trajnostnih vprašanj. Direktivo so bile članice EU zavezane prenesti v nacionalno zakonodajo, kar je Slovenija izvedla decembra 2024.
Direktiva je bila prenešena s tremi pravnimi akti, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah ZGD-1M (Ur.l. št. 102/24 z dne 3.12.2024), Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o revidiranju ZRev-2C (Ur.l. št. 85/24 z dne 4.10.2024) in Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgu finančnih instrumentov ZTFI-1C (Ur.l. št. 45/24 z dne 4.6.2024).
Slovenski inštitut za revizijo je 4. 2. 2025 organiziral prvo konferenco za trajnostno poročanje, z namenom strokovne podpore za vzpostavitev učinkovitega sistema trajnostnega poročanja pa je ustanovil tudi Akademijo za trajnostno poročanje. Krovni strokovni organ Akademije je Svet za trajnostno poročanje.
V nadaljevanju podajamo ključne spremembe, ki so bile izpostavljene na konferenci:
• Razširil se je nabor zavezancev za poročanje.
Obveznost priprave trajnostnega poročila imajo vse velike družbe (po trenutni oceni okoli 270 družb) in vse majhne in srednje družbe, ki kotirajo na borzi. Za leto 2024 morajo poročati subjekti javnega interesa, ki imajo več kot 500 zaposlenih, ki so že poročali po nefinančni direktivi (po trenutni oceni okoli 30 družb), za leto 2025 bodo morale poročati še preostale velike družbe, za leto 2026 dodatno še majhne in srednje družbe, ki kotirajo na borzi, katere pa lahko odložijo pripravo poročila do 01. 01. 2028. V primeru odložitve priprave trajnostnega poročila morajo v poslovnem poročilu pojasniti, zakaj poročila niso pripravile. Z novelo ZGD-1M so se spremenila tudi merila za določitev velikosti družb.
• Razširil se je obseg in vsebina informacij, o katerih je potrebno poročati. Poročilo o trajnostnosti mora biti sestavni del letnega poročila.
Z namenom primerljivosti in zanesljivosti informacij so bili sprejeti Evropski standardi trajnostnega poročanja (ESRS) za velike družbe, medtem ko so standardi za majhne in srednje družbe v pripravi, sprejeti pa bodo tudi sektorski standardi in standardi za tuja podjetja iz tretjih držav. Ker je v Evropi veliko majhnih in srednjih družb, ki ne kotirajo na borzi, imajo pa pomembno vlogo v vrednostnih verigah, je bilo prepoznano, da je potrebno pripraviti tudi neobvezne standarde za te družbe, ki so bili objavljeni decembra 2024 (Voluntary Sustainability Reporting Standard for non-listed SMEs). V noveli ZGD-1M je dodana pravna podlaga za družbe, ki ne pripravljajo letnega poročila, da lahko pripravijo samo poročilo o trajnostnosti in ga objavijo na Ajpesu.
Ministrstvo je na poslovnem portalu SPOT objavilo Poročilo o trajnostnosti (Poročilo o trajnostnosti | SPOT), kjer je zbralo vse pravne podlage za trajnostno poročanje, povezave do pojasnil glede standardov, vprašanja in odgovore Evropske komisije glede samega poročanja. Skladno s prehodnimi določbami, družbam v prvih treh letih ni potrebno v poročilo vključiti informacij o vrednostni verigi, če jih ni na voljo, je pa potrebno pojasniti, zakaj jih ni bilo mogoče pridobiti in kako jih namerava gospodarska družba pridobiti v prihodnje.
• Določena sta način in oblika, v kateri je potrebno predložiti poročilo.
Poročila morajo biti objavljena v enotni elektronski obliki znotraj poslovnega poročila. Ko bo Evropska komisija sprejela digitalno taksonomijo (predvidoma v 2025), bo potrebno informacije opremiti z oznakami.
• Zahteva se, da poročilo o trajnostnosti pregleda revizor in poda določeno stopnjo zagotovil, kot je to urejeno z Zakonom o revidiranju.
• Uredile so se sankcije.
Za prekršek družb in odgovornih oseb se šteje, če letno poročilo ne vsebuje vseh sestavin, kar sedaj vključuje tudi poročilo o trajnostnosti. Prekršek je tudi, če poročila o trajnostnosti ne predloži družba s sedežem v Sloveniji, ki obvladuje tuje podjetje iz tretje države ali družba iz tretje države, ki je v Sloveniji ustanovila podružnico. Nadzor izvajata Ministrstvo za gospodarstvo in Ajpes.
Najpogostejše slabosti pri poročanju
Predstavnica revizorjev pa je na konferenci povedala, da so revizorji zasledili slabosti poročil o trajnostnosti v vseh Evropskih državah in v vseh panogah. Najpogostejše in najpomembnejše so naslednje:
• Nevključenost ključnih deležnikov: Ključni deležniki niso v zadostni meri vključeni v proces poročanja, kar lahko pomeni, da poročilo ne zajame pomembnih vidikov in spoznanj. Družbe namenijo premalo truda za zbiranje informacij od drugih družb iz vrednotne verige, kot so na primer dobavitelji in stranke.
• Neustrezna ocena pomembnosti: Neustrezna identifikacija in prednostna razvrstitev najpomembnejših trajnostnih vprašanj, pomembnih za družbo in njene deležnike. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, kaj je pomembno z vidika uporabnikov trajnostnih poročil. Družbe imajo velikokrat dilemo glede meje, kaj je materialno in kaj ne. Meje lahko določi družba sama, mora pa jih ustrezno opredeliti in obrazložiti.
• Nezadostna integracija: Poročanje o trajnosti se velikokrat obravnava kot ločena dejavnost, namesto da bi bilo vključeno v poslovno strategijo in aktivnosti družbe.
• Slaba kakovost podatkov/nepopolni podatki: poročanje podatkov, ki niso zanesljivi, dosledni ali preverljivi, kar lahko vzbudi dvom v verodostojnost poročila.
• Pomanjkanje jasnih definicij meril: nezadostne ali nejasne definicije v zvezi z izračuni meril.
• Neupoštevanje prihodnjih trendov: neupoštevanje nastajajočih trendov in trajnostnih tveganj, ki bi lahko vplivala na poslovanje družbe na dolgi rok.
• Slaba komunikacija: uporaba preveč tehničnega ali nejasnega jezika, zaradi katerega je lahko poročilo težko razumljivo. Poročila so obsežna, a v večji meri vključujejo splošne zapise brez konkretnih informacij.
Evropska komisija za poenostavljeno poročanje
Na konferenci je bilo izpostavljeno, da je poročanje na podlagi trenutnih zahtev zelo obsežno in da je pri aktivnostih za doseganje ESG ciljev kot tudi pri poročanju pomembno timsko delo, da morajo biti ESG cilji vključeni v poslovno strategijo družbe, v strateško in operativno odločanje ter da mora biti k ESG ciljem zavezano tudi vodstvo družbe. Poudarjena je bila pomembnost ocene dvojne pomembnosti, torej kako okoljski, družbeni in upravljavski dejavniki (ESG) vplivajo na poslovanje in finančno uspešnost podjetja ter kako delovanje podjetja vpliva na ljudi, okolje in družbo.
Pojasnjeno je bilo, da so prioritete nove Evropske komisije večja konkurenčnost, večja skladnost predpisov in zmanjšanje administrativnih bremen. Evropska komisija je pred dnevi predstavila Omnibus predpis, katerega namen je poenostaviti poročanje o trajnostnosti in ki posega v tri pravne akte, in sicer v direktivo o trajnostnem poročanju (CSRD), direktivo o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti (CSDDD) in taksonomijo.
Revizorka razkriva, katere so najpogostejše napake pri poročanju o ESG (PDF, 148.91 KB)