V potresno neodpornih stavbah v Sloveniji živi 400 tisoč ljudi, hkrati pa je 80 odstotkov javnih objektov, kot so bolnišnice in šole, potresno ogroženih, opozarja prof. dr. Matjaž Dolšek s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.
V teh dneh mineva 130 let od katastrofalnega ljubljanskega potresa, ki je za veliko noč leta 1895 prizadel Ljubljano. “Strašno je blo”, je takrat zapisal eden od preživelih. Rušilni potres je poleg smrtnih žrtev porušil in močno poškodoval številne domove. Ljubljana je v popotresni obnovi v marsičem dobila tudi novo podobo.
Potresne ogroženosti Slovenije se mnogi, tudi na ravni države, danes ne zavedajo dovolj. Dejstvo je, da Slovenija leži na potresno aktivnem območju, kar dokazuje tudi potres, ki je pred petimi leti prizadel širše območje Zagreba na sosednjem Hrvaškem. O tem, kako potresno izpostavljena je Slovenija, kako potresno odporen je njen stavbni fond, vključno z novogradnjami, ter kaj lahko država in posamezniki naredimo za boljšo potresno pripravljenost, smo se pogovarjali z dr. Matjažem Dolškom, univ. dipl. inž. grad., rednim profesorjem na katedri za konstrukcije in potresno inženirstvo na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.
Kako potresno ogrožena je Slovenija?
O tem nimamo zelo posodobljenih študij, najbolj celovita pa je tista iz leta 2020, ki smo jo pripravili za takratno ministrstvo za okolje in prostor. Študija temelji na dveh modelih diseminacije potresnega tveganja. Eden temelji na scenariju ljubljanskega potresa iz leta 1895. Ta je bolj zanimiv za ljudi, saj lažje dobijo predstavo, kakšne bi bile posledice močnega potresa v zdajšnjem času. Takrat smo izračunali, da bi bila mediana neposredne škode na stavbah okoli 7,2 milijardi evrov, kar bi bilo letos bistveno več, saj se je gradnja v zadnjih letih zelo podražila. Ocenili smo tudi smo tudi interval zaupanja, ki je zelo širok, in je večinoma posledica negotovosti in slučajnosti modela pospeškov gibanja tal.
Drug model temelji na posledicah potresov na časovno enoto. Laično povedano to pomeni, da simuliramo potrese po Sloveniji v nekem zelo dolgem obdobju, pri tem pa upoštevamo obstoječi stavbni fond. Posledice teh potresov nato povprečimo na določeno obdobje, recimo na eno ali petdeset let. Po tem modelu smo ugotovili, da je v Sloveniji 20 odstotkov objektov, ki niso potresno odporni. To pomeni okoli 100 tisoč stavb ali delov stavb, v katerih živi približno 400 tisoč ljudi. Vrednost tega stavbnega fonda je bila ocenjena na 18 do 20 milijard evrov. Ta model smo predlagali in ga že tudi uporabljamo za izdajo potresne izkaznice, s katerimi informiramo lastnike stavbnega fonda ali lastnike posameznih objektov glede potresne odpornosti.
Menim, da je študija Fakultete za gradbeništvo in geodezijo o potresnem tveganju stavbnega fonda iz leta 2020 še vedno najbolj realistična študija, ki jo imamo v Sloveniji. Temelji na jasnih fizikalnih osnovah in na sistematičen način upošteva številne negotovosti. Seveda je zaželeno, da bi jo periodično ponavljali in posodabljati, kar je bil tudi eden izmed štirih ukrepov za krepitev potresne odpornosti v Sloveniji, ki smo jih že leta 2020 strokovno argumentirali in predlagali ministrstvu.
Bi potresne izkaznice vključevale celovite podatke o ogroženosti, ki vključujejo tako nevarnost potresne lokacije in ranljivosti stavb?
Ker ima model fizikalne osnove, vključuje tako potresno nevarnost lokaciji kot ranljivost stavbnega fonda. Nekatere zavarovalnice ranljivost stavb definirajo samo na osnovi letnice gradnje, medtem ko mi pri tem upoštevamo številne podatke. Prav zdaj izvajamo stresni test stavbnega fonda Univerze v Ljubljani, v okviru katerega bomo opravili ogled vseh objektov in preverili projektno dokumentacijo ter nato podali oceno potresne ranljivosti in tveganja. Gre za storitev, ki se umešča med delo projektanta gradbenih konstrukcij in ocene potresnega tveganja za zelo veliko objektov, kjer ni mogoče pridobiti veliko podatkov o posamezni stavb. Na ta način lahko podamo oceno pričakovane škode oziroma izgube v denarju na letni ravni in jo, na primer, izrazimo 100 kvadratnih metrov objekta. S tem pridobimo oceno denarja, ki bi ga morali lastniki dajati na stran na dolgi rok, da bi pokrili škodo v primeru potresa.
Kakšno pa je splošno zavedanje ljudi v Sloveniji o nevarnosti in posledicah potresa?
Potres je z vidika zavesti ljudi nekoliko zahrbten naravni pojav. K sreči močni potresi pri nas niso zelo pogosti. Z takšnimi potresi ima v Sloveniji izkušnje malo ljudi, zato je večina prepričana, da se močan potres ne more zgoditi. Opažam, da se je zavest o nevarnosti potresa in njegovih posledic pri nas nekoliko dvignila, saj ljudje občasno pri nakupu stanovanja ali hiše vprašajo, kakšna je potresna odpornost objekta. Ni pa stvar zakonsko urejena do stopnje, da bi se lahko ljudje na tak parameter oprli. Gradbeni zakon določa, da morajo imeti objekti mehansko odpornost in stabilnost, hkrati pa se ne smejo porušiti zaradi nobenega vpliva, lahko se pa porušijo zaradi potresa, ki ima majhno verjetnost pojava. Že to je samo po sebi napačno, saj ni logike, da se objekti lahko rušijo zaradi potresa.
Po drugi strani pa zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami določa, da lahko država posledice močnega potresa razglasi za naravno nesrečo, ob tem pa vemo, da so posledice potresa pravzaprav problem, ki ga je ustvaril človek. Če namreč nismo gradili z visoko potresno odpornostjo, potem smo to povzročili sami.
Kako ocenjujete kakovost novogradenj v Sloveniji?
Novi standardi so po moji oceni solidni. Za novogradnje velja, da morajo biti ustrezno projektirane in potem še primerno zgrajene. Eden od dejavnikov za preverjanje, ali so standardi ustrezni, je, ali gre neka skupnost po močnem potresu spreminjati standarde. V Italiji se to po močnih potresih ni zgodilo. Problem je, da nimamo urejenih zakonskih okvirov za obstoječe objekte. Čeprav imamo resolucijo za krepitev potresne varnosti, to ni pravno zavezujoč dokument, je pa dokument, ki na nacionalni ravni razglaša, da imamo s potresno varnostjo težave. Na ravni EU je lani začela veljati nova uredba o energetski učinkovitosti stavb, ki govori o bolj široki obnovi objektov, omenja se tudi potresna odpornost. Na osnovi evropskih predpisov je zdaj mogoče, da se države odločijo za spodbujanje širše obnove, katere del je tudi potresna odpornost.
Primerno bi bilo tudi, da bi bili projektna dokumentacija revidirana, saj bi s tem lahko preprečili napake pri projektiranju. Po trenutno veljavni zakonodaji to ni obvezno. Odgovorni lastniki se tega vendarle poslužujejo. To sicer ne jamči, da pri močnih potresih vseeno ne bi bilo določenih poškodb tudi na novih objektih.
Kaj mislite s tem, ko pravite močni potresi?
Definicije so sicer različne. V mislih imam potrese z magnitudami 5 in več. Minimalne poškodbe že kar solidnih objektov se že lahko začnejo pri magnitudi 5, pri magnitudi 6 pa bi bile poškodbe verjetno tudi pri novejših objektih, vendar na to vpliva zelo veliko dejavnikov in so zato posledice na stavbnem fondu razlikujejo od potresa do potresa. V splošnem poškodbe niso izključene pri nobenem objektu in tega se morajo zavedati tudi lastniki novogradenj. Tudi zato smo predlagali izdajo potresne izkaznice, s tem želimo potresno odpornost uvesti tudi kot tržno kategorijo. Na ta način bi se lahko investitor odločil, da bo imel potresno odpornejši objekt od tega, kar zahteva standard, in to s sorazmerno majhnimi stroški glede na celotno vrednost novogradnje. Od tega pa bi lahko imel kakšne ugodnosti, saj bi reševal problem potresne odpornosti skupnosti, ne zgolj samega sebe.
Kako potresno odporne pa so v Sloveniji javne stavbe širšega javnega sektorja, denimo šole in bolnišnice?
V okviru lani izvedene študije za javnega naročnika smo izvedli seizmični stresni test stavbnega fonda širšega javnega sektorja in ugotovili, da je potresno precej neodporen. Za bolnišnice smo ugotovili celo najslabšo oceno, ki sicer temelji na določeni stopnji zaupanja. Na splošno ne moremo reči, da so javne stavbe potresno odporne, saj govorimo o približno 80 odstotkov potresno neodpornih stavb. V kategorijo D, ki označuje stavbe, ki so dolgoročno nesprejemljive s stališča potresnega tveganja, smo uvrstili zelo veliko objektov. Po drugi strani pa je ravno v tej kategoriji največji delež objektov, ki so bili energetsko prenovljeni. V zadnjem desetletju smo torej izvedli najslabši mogoč scenarij – energetsko smo obnavljali objekte, ki so potresno neodporni.
Kako je mogoče, da imamo tako različno zavest o dveh tako pomembnih vprašanjih, povezanih s stavbami – energetski varčnosti na eni in potresni varnosti na drugi strani?
Gre za problem globalne politike, ki ne priznava oziroma do nedavnega ni priznavala regionalnih problemov. Še pet let nazaj bi imeli veliko težavo, če bi želeli porušiti objekt, saj je bila prevladujoča miselnost, da je treba objekte za vsako ceno prenavljati. Ta smer je prišla tudi iz Evropske unije, ki je namenjala velika sredstva za energetsko prenovo stavb, ne pa tudi za njihovo potresno utrditev, politika pri nas pa je temu sledila. Mi smo dolgo opozarjali na to težavo, naša študija iz leta 2020 pa je vsaj malo odprla oči glede tega. Globalno segrevanje je globalen problem, če pogledate regionalno, pa imajo določene skupnosti tudi druge probleme, ki so bistveno večji. Po mojem mnenju je potresna neodpornost precej hujši problem Slovenije od globalnega segrevanja, čeprav tudi slednjega ne smemo zanemarjati.
Kaj bi lahko naredila država za večjo odpornost Slovenije pred potresi?
Če bi se resno lotili reševanja tega problema, je veliko stvari, ki jih lahko naredimo. Pa ne s stališča investiranja enormnih sredstev, ampak tako, da bi ustvarili okolje, ki bi urejalo problem potresne neodpornosti Slovenije. Kolikor vem, v zakonodaji nimamo definirano, kdo odgovarja za posledice potresa. Če lastnik oddaja stanovanje, ki ni potresno odporno, in s tem ogroža ljudi, ki v stanovanju živijo – kdo bo odgovarjal, če se takšna stavba zruši? Ljudem bi lahko država v sodelovanju z mestnimi občinami ponudila projektantsko pomoč pri sanaciji potresno neodpornih stavb in tudi do neke stopnje regulirala strošek gradnje.
Zelo pomembno se mi zdi, da bi širili informacije o potresnem tveganju, tudi s pomočjo že omenjenih potresnih izkaznic. Do tega je bilo veliko odpora, predstavniki ministrstva so javno povedali, da tega ne bo, ker bi se sesul nepremičninski trg in potem ne bo dovolj pobranega davka od nepremičnin. Določeno spremembo miselnosti pri politiki vseeno opažam, malo pa jih k temu silijo tudi evropski trendi, denimo prej omenjena evropska uredba, ki spodbuja celovito sanacijo stavb, vključno s potresno. Zdaj imamo dokument na ravni državnega zbora, ki je potresno neodpornost stavb prepoznal kot resen problem.
Koliko domov v Sloveniji pa je potresno zavarovanih?
Potresno zavarovanje je finančna garancija, ki lahko pomaga omiliti posledice potresov. Verjetno obstaja določena meja, pri kateri ni smiselno investirati v utrjevanje objektov, ampak je dovolj njihovo zavarovanje, medtem ko bi druge, potresno bolj ogrožene objekte morali tudi utrjevati. Teh objektov je toliko, da tega ni mogoče rešiti v kratkem času.
Bi lahko navedli kakšen dober primer iz tujine, kako se lotiti zmanjševanja potresne ogroženosti in krepitve zavesti med ljudmi?
V Italiji so potresno utrjevanje objektov spodbujali z davčnimi olajšavami, vendar pri tem niso bili zelo uspešni. Nova Zelandija ima zelo rigorozno urejeno področje potresne varnosti – objekte, ki ne izkazujejo predpisane stopnje odpornosti, morajo lastniki zapreti ali nujno utrditi. V mnogih državah je zavest o pomenu potresne odpornosti večja, predpisi pa so strožji v tem smislu, da želijo bolj sistematično regulirati odgovornost za prevzem teh tveganj. Menim, da bi moralo biti podobno tudi pri nas. Če podam primerjavo: za bolne ljudi imamo pri nas sistemsko rešitev v obliki zdravstva, za bolne in potresno nevarne stavbe pa je nimamo. Politika bo na neki točki ljudem, torej lastnikom, s tem pa tudi sebi, morala predpisati večjo odgovornost za potresno odpornost stavb.
Sedem milijard razlogov za takojšnje ukrepanje (PDF, 138.96 KB)