Agencija je v zadnjem času vodila več postopkov za odvzem dovoljenja, od katerih je bilo nekaj prav zanimivih z vidika, kaj vse so si »privoščili« goljufivi zavarovalni zastopniki.
Predstavili bomo tri primere. Da se konkretne osebe ne bi prepoznale, smo za primere tega članka okoliščine nekoliko priredili, prav tako dosledno uporabljamo izraz »zastopnik«, čeprav je šlo v praksi tako za moške zastopnike kot ženske zastopnice:
1. »Ponarejanje se splača«
Obravnavani zastopnik je ugotovil, da bo do precej dobrega in hitrega dodatnega zaslužka prišel, če bo zavarovance, ki imajo sklenjeno življenjsko zavarovanje, pripravil do tega, da bodo polico prekinili in sklenili novo (pod drugačnimi pogoji), zastopnik pa bo od vsake nove police pobral provizijo.
Življenjska zavarovanja se praviloma sklepajo za dolga, več desetletna obdobja in ni običajno, da bi jih zavarovanci kar tako prekinjali, zato je bil zastopnik pred težko nalogo. Posebej so mu zadišale police, ki so trajale že več kot dve leti, saj v tem primeru zastopnik upravičen do celotne provizije, če pa se polica prekine pred dobo dveh let, le do delne.
Zastopnik je enega za drugim kontaktiral obstoječe zavarovance, s katerimi je v preteklosti že sodeloval in jim natvezil, da se bodo premije zvišale, vprašal, ali se to želijo – odgovor je bil kajpak da želje po zvišanju premije nimajo – in jim hkrati ponudil »recept«, kako lahko zvišanje premij preprečijo: ponudil jim je v podpis obrazec, ki naj bi tovrstno zviševanje preprečil. Ko je enkrat imel tako pred seboj zavarovančev podpis, je takšen obrazec pospravil v predal, sam pa izpolnil drug obrazec, t.j. za prekinitev police in za ponudbo nove, se nanj podpisal namesto pravega zavarovanca, jo dostavil zavarovalnici in nova polica je bila »sklenjena«, provizija pa na poti k zastopniku. Zavarovanci so bili prepričani, da so bile stare zavarovalne police le spremenjene, v resnici pa so bile prekinjene in namesto njih sklenjene nove zavarovalne police.
2. »Pa zapojmo eno po domače«
Zakonodaja je zelo stroga kar se tiče obdelave osebnih podatkov, osebnega kontakta z zavarovanci in izročitve dokumentacije. Če zavarovalni zastopnik ne izpolni obveznosti zavarovalnega zastopnika, ki mu jih nalaga drugi odstavek 545. člen ZZavar-1, t.j. izročitev pisnega obvestila pred predstavitvijo vsebine zavarovanja in sklenitvijo zavarovalne pogodbe ter, če je potrebno, tudi pri poznejših spremembah in dopolnitvah zavarovalne pogodbe, se to šteje za kršitev, kot to določa 7. točka osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 in je eden izmed razlogov za odvzem dovoljenja. Enako, če zastopnik pri sklepanju zavarovalnih polic ni osebno prisoten ter ne opravi testa opredelitve zahtev in potreb zavarovalcev in/ali izroči zavarovalcem pisno obvestilo z vsebino, ki je v nasprotju z zahtevam iz drugega odstavka 545. člena ZZavar-1.
V tem primeru je obravnavani zastopnik do svojih profesionalnih dolžnosti pristopil nekako v slogu, ki bi ga lahko ponazorili s popevko ansambla Čuki »Mi pa smo urezal’ jo eno po domače«. Na obravnavanega zastopnika se je po pomoč obrnil njegov poklicni kolega, ki je imel to težavo, da mu je zavarovalnica odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju, police pa je še vedno želel sklepati. Ker je šlo za zavarovance, ki niso bili v portfelju »našega« zastopnika, ta zanje ni imel dovoljenja, da bi lahko obdeloval osebne podatke teh zavarovancev; dovoljenja v bistvu ni imel niti kolega. Kljub temu ni imel zadržkov in je pripravil police, jih podpisal in po elektronski pošti poslal svojemu kolegu. Kolega je police tiskal, jih odnašal strankam, od strank pa prejel plačilo v gotovini.
Tega denarja pa ni prenesel niti »našemu« zastopniku niti zavarovalnici. S strani zavarovalnice je tako sledilo neprijetno presenečenje za zavarovance in sicer opominjevalni postopek, zavarovanci pa bi lahko ostali brez zavarovalnega kritja, kar je kajpak v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja. Tudi obvestila s podatki po 545. členu ZZavar-1, ki so jih prejeli zavarovanci, saj jim jih je izročal kolega, so se glasila na ime »našega« zastopnika, čeprav ta v postopku sklepanja zavarovanja sploh ni bil prisoten in se z zavarovanci ni nikoli srečal, pogovarjal, pojasnjeval vsebine zavarovanj in se z njimi dogovarjal o podrobnostih zavarovanj, kar je spet kršitev dobrih poslovnih običajev.
Opisano poslovanje tako pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja in ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji (5. člen OZ) ter kršitev načela zaupanja in zaščite pravic in koristi strank (točka 2.2. Zavarovalnega kodeksa), posredovanje netočnih podatkov o vsebini zavarovalne pogodbe/zavarovalne dokumentacije pa nedopustno ravnanje (točka 3.2. Zavarovalnega kodeksa) in kršitev informiranosti strank (točka 3.4. Zavarovalnega kodeksa).
3. »Robin Hood poskrbel za nataliteto«
V tem primeru obravnavani zastopnik je bil še posebej kreativen. Tudi on je sicer ponarejal podpise zavarovancev preko tablice na zavarovalnih policah in drugi sklepalni dokumentaciji in s tem prikazoval, da je bil v neposrednem fizičnem stiku z zavarovanci. S tem kakšne škode zavarovancem sicer ni povzročil, saj se je večina strank nato strinjala s sklenjenimi policami, jo je pa zato svoji zavarovalnici: zastopnik je dobršno mejo iznajdljivosti pokazal tako, da je obdelavo zavarovalne dokumentacije izvajal ponoči (strinjamo se, da je v praksi silno redko, da bi zastopnik potrkal na vrata ob enih ponoči) in na ta račun pridobil plačilo potnih stroškov v višini nočne tarife. Število tako sklenjenih polic je bilo več sto.
Nataliteta je v Sloveniji problem in zastopnik je to razumel precej po svoje. Družinam z otrokom, ki še niso dopolnili 7 let starosti, pripada namreč poseben družinski popust in sicer za zavarovanje AO in AO plus. Če ima zavarovanec otroka ali več njih pod to starostjo, je zadeva preprosta, zastopnik vas po tem vpraša, preveri podatke in otroke vključi v dokumentacijo. Kaj pa če takšnih otrok ni, v zraku pa je ideja, da gre za tako privlačen popust, da ga ne gre izpustiti? Rešitev je na dlani – če otroka ni, si ga pa izmislimo. Točno to je naredil »naš« zastopnik: kreiral je imena in rojstne podatke otrok in takšne fiktivne »otroke« vključeval na police. Na polici je bilo tako vpisano malo človeško bitje, ki sploh ne obstaja ne v CRP ne v realnem svetu in stranka je prejela popust, ki ji ni pripadal. Zastopnik je bil pri tem spet izjemno »produktiven«, saj je število teh polic in število fiktivnih otrok šlo v stotine primerov.
Pri tem je vendarle treba poudariti, da je bilo ravnanje tega zastopnika, ki je seveda protipravno, usmerjeno zoper zavarovalnico in ne zoper zavarovance – tem je skušal kot nek zavarovalniški Robin Hood celo narediti nekakšno uslugo, jim urediti dober popust, oškodovana pa je bila zavarovalnica. Ta pa ima seveda zoper takšna ravnanja na voljo svoja »orožja«: od odpovedi pogodbe do zaposlitve, kazenske ovadbe do odškodninske tožbe za povračilo povzročene škode.
Trije primeri goljufivih zastopnikov v praksi in kako je ravnala agencija (PDF, 190.88 KB)