Večje zavarovalnice oziroma družbe, ki pripadajo večjim zavarovalniškim skupinam, imajo pri pripravi analiz podnebnih tveganj manj težav kot manjše družbe.
V Frankfurtu je od 24. do 25. septembra potekalo strokovno srečanje, posvečeno obravnavi trajnostnih tveganj in vključevanju podnebnih scenarijev v lastno oceno tveganj in solventnosti (ORSA). Srečanje je združilo predstavnike nadzornih organov, strokovnjake ter predstavnike zavarovalniškega sektorja, ki so izmenjali izkušnje, dobre prakse ter razpravljali o skupnih izzivih na tem področju.
Podnebne spremembe imajo danes vse pomembnejšo vlogo pri delovanju zavarovalniškega sektorja. Fizična tveganja, kot so poplave, vročinski valovi in druge naravne nesreče, povzročajo naraščajoče izgube, medtem ko prehod v nizkoogljično gospodarstvo vpliva tako na strukturo naložbenih portfeljev kot na strateške odločitve zavarovalnic. Poleg tega narašča pomen pravnih in regulatornih zahtev, povezanih z upravljanjem trajnostnih tveganj.
Zavarovalnice zelo različno ocenjujejo tveganja
Udeleženci so izpostavili, da ima ORSA ključno vlogo pri ocenjevanju odpornosti zavarovalnic na dolgoročne vplive podnebnih sprememb, kjer je bil v zadnjih letih dosežen pomemben napredek z vidika vključevanja podnebnih scenarijev v proces ORSA. V letu 2019 je po analizi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnin (EIOPA) le 13 % zavarovalnic v ORSA obravnavalo podnebna tveganja, danes pa ta delež presega 85 %. Kljub temu so pristopi med posameznimi zavarovalnicami in trgi različni.
Za primerjavo izpostavljenosti tovrstnim tveganjem bo na ravni EU v prihodnje ključen bolj poenoten pristop, predvsem na področju ocenjevanja materialnosti. Če se podnebna tveganja izkažejo kot materialna, morajo zavarovalnice pripraviti scenarijske analize, ki vključujejo kratkoročne in dolgoročne scenarije. Med dolgoročnimi scenariji je potrebna uporaba dveh izhodišč: enega, ki predvideva omejitev globalnega segrevanja pod 2 °C, ter drugega, ki predvideva preseganje te meje.
Razlike pri oceni materialnosti so med državami članicami in posameznimi zavarovalnicami precejšnje, kar je še posebej očitno pri življenjskih zavarovalnicah. Nekatere ocenjujejo tveganja podnebnih sprememb iz naslova življenjskih zavarovanj kot materialna in zato izvajajo kvantitativne analize, druge pa tovrstna tveganja ocenjujejo kot nematerialna ali se do njih sploh ne opredelijo.
Večje zavarovalnice imajo boljše analize
Razprave so pokazale, da se zavarovalnice pri pripravi analiz opirajo tako na javno dostopne scenarije in podatke kot na lastne modele. Večje zavarovalnice oziroma družbe, ki pripadajo večjim zavarovalniškim skupinam, imajo na tem področju manj težav kot manjše družbe, ki so pri tem bolj omejene. Pomembno je poudariti, da naloga nacionalnih regulatorjev ni preverjanje točnosti podatkov in uporabljenih metodologij, temveč ocena, ali subjekt ustrezno prepozna tveganja, ki jim je izpostavljen, in jih obravnava sorazmerno njihovi velikosti. EIOPA zagovarja pristop, ki temelji na sorazmernosti, ter zavarovalnicam priporoča, da postopoma povečujejo natančnost svojih analiz ob upoštevanju velikosti in narave izpostavljenosti podnebnim spremembam.
Veliko pozornosti je bilo namenjene tudi podatkovnim izzivom. Zavarovalnice in nadzorni organi različnih držav se soočajo s pomanjkanjem kakovostnih, standardiziranih in stroškovno dostopnih podatkov, kar otežuje pripravo zanesljivih in primerljivih analiz.
Del srečanja je bil namenjen tudi izmenjavi informacij med nadzorniki o različnih pristopih pri nadzoru obravnave podnebnih tveganj. Ključnega pomena je bila izmenjava dobrih praks in metodologij, ki krepi vlogo nadzornikov ter spodbuja usklajevanje pristopov pri nadzoru. Poudarjena je bila tudi prihodnja krepitev vloge EIOPA-e kot podatkovnega središča in centra odličnosti na tem področju.
Neenotne prakse zavarovalnic kličejo po uskladitvi (PDF, 126.41 KB)